Slovenci smo narod harmonikarjev, med katerimi najboljši osvajajo svetovne naslove. To je vsekakor glasbilo, ki opiše naše podalpske kraje in ki ne sme manjkati na nobeni večji ali manjši veselici. Pogosto ni potrebno kaj več od dobrodušnega harmonikarja in že je veselo tudi v manjših skupinah.
Čeprav se komu morda zdaj zdi, da gre za glasbilo, ki je namenjeno le veselicam in zabavi, pa se znajde tudi v precej bolj resnih glasbenih nastopih. Na harmoniko se igra tudi izjemno zahtevne stvaritve svetovnih skladateljev. Pri tem pa povejmo, da ločimo dve nosilni vrsti harmonik. Klavirsko in diatonično. Če za klavirsko vsi vemo, katera je, pa je nekoliko bolj skrivnostna diatonična.
1. Isti gumb in dva različna zvoka
Ena od večjih zanimivosti diatonične harmonike so gumbi, na katere se pritiska. Ker so nepoznavalcu videti kot nasuti na glasbilo, mu seveda ni jasno, kako lahko nekdo na harmoniko sploh igra in zadene prave gumbe. Kar pa je morda še bolj zanimivo, pa je naslednje. Ob pritisku na določen gumb in vlečenju meha bo harmonika od sebe dala en zvok.
Povsem nepričakovano pa pri stiskanju meha in držanju istega gumba glasbilo proizvede drug zvok. Prav od tod ime diaton. Slovenci smo na tem področju zelo posebni, saj zgolj za naše prostore velja, da uporabljamo predelane diatonične harmonike prosto prenihajočih jezičkov v glasilkah. Od tod izvor imena »frajtonarca«.
2. Harmonika z glasilkami
Tehnično delovanje diatonične harmonike je precej zapleteno, saj vsebuje kar nekaj sestavnih delov. Bistven je tudi meh, s katerim v glasbilo dovajamo in odvajamo zrak, ki na svoji poti prehaja skozi tako imenovane glasilke, narejene iz jeklenih jezičkov. Z razpiranjem meha se glasbilo napolni z zrakom, zaradi česar jezički pričnejo vibrirati.
S stiskanjem meha pa dokončno zavibrirajo kot glasilke. Kot zanimivost, sapnik v diatonični harmoniki skrbi za to, da lahko glasbenik hitreje napolni meh, a ga hitreje tudi izprazni. Odlične diatonične harmonike znamke Weltmeister najdete v glasbeni trgovini Symphony, kjer so sicer na voljo tudi druge vrste harmonik – klavirske in kromatične.
3. Izraziti basi
Že res, da diatonične harmonike redno srečujemo na veselicah in zabavah, kjer je veliko ljudi in se precej pleše. A zakaj? Diatonična harmonika je znana po tem, da ima izrazito glasnejše base kot klavirska sestrična. Basi pa so najboljša podlaga in vodilo za plesalce, ki se tako lažje prilagodijo ritmu.
Ko boste naslednjič na kateri od zabavnih prireditev, boste vedeli, zakaj je tam diatonična harmonika in zakaj so ljudje tako veseli in gredo radi na plesišče. Godec, ki ima v rokah tovrstno glasbilo, pa bo pravi mojster in vreden vsega spoštovanja.
Še nekaj zanimivosti o diatonični harmoniki
Nastala je v 19. stoletju, uporabljala pa se je večinoma za izvajanje ljudske glasbe. Glasbilo izhaja iz področja Nemčije, k nam pa se je preselilo preko Avstrije, kjer so opravili tudi nekaj modifikacij. Tudi Slovenski mojstri so znani po različnih predelavah in izboljšavah harmonik, zato ni nujno, da bo glasbilo identično tistemu, na katerega igrajo v drugih deželah.
Med mojstre igranja na diatonično harmoniko pri nas vsekakor štejemo Lojzeta Slaka, Franca Miheliča in mnoge druge, ki s svojimi skladbami navdušujejo številne Slovence.
